Ugo Bonanno

Domnevam, da je Ugo začel pisati aforizme zaradi lastne zabave in zato, da bi zabaval tiste, ki vedo, da je človek neumen, da bi razburjal tiste, ki tega še ne vedo, in da bi silil k premisleku tiste, ki vztrajajo v dvomu, ob siceršnji navedbi, da, kakor pravi Shakespeare, moder priznava lastno neumnost, medtem ko neumen misli, da je moder.

Jezikovni značaj predstavitve aforizmov je v bistvu ironičen, paradoksalen, humorističen, sarkastičen, in uporabljena govorica črpa navdih pri največjih tovrstnih avtorjih, od najstarejših do najsodobnejših, kot so: Shakespeare, Bacon, Nietzsche, Wittgenstein, Cioran, Kraus in mnogi italijanski sodobniki.

Nekatere misli so videti celo cinične in okrutne, vendar je to le humoristična tehnika, napeta do skrajne filozofske in nihilistične meje, ki postane razumljiva, če prisluhnemo Freudu: »Človek se s hudobijo maščuje družbi za omejitve, ki mu jih je slednja vsilila. Ta želja po maščevanju razvnema vsakogar. Divjak te lahko obglavi, poje ali muči, vendar ti prizanese vsa stalna zbadanja, ki včasih naredijo življenje skoraj neznosno v civilni skupnosti«.